V zadnjih letih se je povečalo število zakonodajnih zahtev glede finančnih rezervacij za okoljske obveznosti. Več jurisdikcij zahteva finančne rezervacije za več vrst dejavnosti.
Zakonodajne zahteve za finančno zagotavljanje so nekoliko podrobneje obravnavane v poročilu IMPEL 2016 o Finančnem zagotavljanju – varovanju okolja in javne blagajne in na splošno izhajajo iz:
- Direktiv in uredb EU (na primer Direktive o odlagališčih odpadkov, Direktive o rudarskih odpadkih, Uredba o čezmejnem pošiljanju odpadkov in Direktiva o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida),
- mednarodne konvencije in
- domovinsko zakonodajo.
Obdelovalci in panoge se lahko odločijo tudi za pridobitev finančne rezervacije na lastno pobudo kot del dobre poslovne prakse.
Evropska komisija je izdala smernice (na primer o mehanizmih finančnega zagotavljanja za direktivo o geološkem shranjevanju), vendar imajo države članice na splošno diskrecijsko pravico pri določanju vrste mehanizma finančnega zagotavljanja, ki je sprejemljiv za izpolnjevanje zahtev EU. Nekatere države članice objavijo nacionalno zakonodajo ali smernice, ki določajo vrste mehanizmov, ki so sprejemljivi, v katerih okoliščinah in v nekaterih primerih lahko določijo znesek. Nekateri regulatorji lahko finančne določbe dopolnijo z drugimi določbami, katerih cilj je omejiti kopičenje obveznosti. Tak primer je zaračunavanje nevračljivih pristojbin za neaktivne zaloge, ki ga je uvedel energetski regulator v Alberti.
Važno se je zavedati, da ni enotnega pristopa, ki bi ga bilo mogoče uporabiti v vsaki dani situaciji glede zagotavljanja in izvajanja finančnih rezervacij. Vzajemno delovanje med pravom družb, insolvenčnim pravom in okoljskim pravom je zapleteno in se med državami razlikuje. Mehanizmi, ki delujejo v eni jurisdikciji, lahko v drugi povzročijo nepričakovane težave zaradi razlik v številnih dejavnikih, vključno s pravnimi tradicijami in nacionalno zakonodajo. Poleg tega se lahko razlikujejo tudi mehanizmi, ki so na voljo. Drugi dejavniki, ki določajo vrste mehanizmov, ki so sprejemljivi za regulatorje, lahko vključujejo naravo okoljske odgovornosti (predvidene ali nepredvidene), finančni profil odgovornosti, naravo dejavnosti in izkušnje regulatorja z določeno vrsto ukrepa. Uporabnikom tega vodnika svetujemo, da ugotovijo ta dejstva za svojo državo, industrijo, upravljavca in odgovornost.
Finančna določba ni rešitev in zaščita, ki jo zagotavlja finančna določba, je lahko omejena, zlasti v primeru nezakonitih dejavnosti. Nekatere nezakonite dejavnosti (npr. odlaganje odpadkov) potekajo povsem zunaj sistemov izdajanja dovoljenj in pravnih sistemov, v okviru katerih so vzpostavljene finančne določbe. Nezakonite dejavnosti lahko ogrozijo tudi zadostnost in pravno varnost finančnih določb, čeprav so vzpostavljene. Primer je opustitev lokacije za predelavo odpadkov, na kateri so skladiščeni odpadki, ki presegajo omejitve iz dovoljenja; finančna rezervacija ne bi bila zadostna, če bi bila izračunana na podlagi omejitev iz dovoljenja. Nezakonite dejavnosti lahko finančne določbe s pravnega vidika razveljavijo tudi zaradi izključitvenih klavzul za nezakonita dejanja. V poglavju o drugih pristopih k okoljski odgovornosti, ki so pomembni za uveljavljanje nezakonitih dejavnosti, je nekaj razprav.