Pristopi
Na mednarodni ravni, tudi v EU, obstaja vrsta možnih pristopov k finančnemu zagotavljanju okoljskih obveznosti in precejšnje razlike pri izvajanju. To odraža razlike v vrsti in številu izvajalcev, za katere veljajo različni sistemi finančnega zagotavljanja, razlike v razpoložljivih rešitvah finančnega zagotavljanja in razpoložljivih virih za izvajanje.
Na primer, sistem, ki zajema majhno število operaterjev z zelo visokim tveganjem, je lahko zelo omejujoč glede dovoljenih vrst finančnih rezervacij ter ima visoko raven vključenosti in nadzora regulatorja, vendar to morda ni primerno ali praktično za veliko število operaterjev z nižjim tveganjem.
Zavarovanje pogosto vključuje pristop posameznega upravljavca, ki se nanaša na posamezno lokacijo. Lahko se oblikuje tudi kolektivno zavarovanje. Kolektivno zavarovanje je skupinska ureditev finančnega zavarovanja, ki se ji lahko upravljavec pridruži in vanjo plačuje ter ki bo plačala, če upravljavec ne bo izpolnil svojih obveznosti.
Na pristop lahko vpliva tudi vrsta odgovornosti. Pristopi za posamezno lokacijo z individualnim nadzorom regulatorjev ne bi bili nenavadni za odlagališča in rudnike glede na neizogibne in pogosto velike obveznosti v zvezi z zaprtjem, obnovo in nadaljnjim varstvom. Vendar pa bi bilo za kritje obveznosti zaradi nepredvidenih incidentov v zelo velikem številu objektov morda treba uporabiti širšo finančno rešitev, kot je razvoj sklada ali zavarovanja. V teh okoliščinah se lahko podrobnosti opredelijo bolj splošno, pri čemer je upravljavec ali združenje odgovorno za zagotovitev, da je vzpostavljeno ob upoštevanju rednih in naključnih preverjanj. Drugačen pristop bo morda potreben za pokrivanje scenarijev, pri katerih lahko potencialna odgovornost traja daljše časovno obdobje; na primer razgradnja vrtine, spremljanje in popotresna oskrba.
To so zadeve, ki jih morajo določiti regulatorji sami v skladu z ustrezno zakonodajo. Tukaj navedene smernice so zgolj informativne in so namenjene temu, da regulatorje opozorijo na zadeve, ki so najpomembnejše za obravnavo.
Evropska komisija je izdala smernice (na primer o mehanizmih finančnega zagotavljanja za direktivo o geološkem shranjevanju), vendar imajo države članice na splošno diskrecijsko pravico pri določanju vrste mehanizma finančnega zagotavljanja, ki je sprejemljiv za izpolnjevanje zahtev EU. Nekatere države članice objavijo nacionalno zakonodajo ali smernice, ki določajo vrste mehanizmov, ki so sprejemljivi, v katerih okoliščinah in v nekaterih primerih lahko določijo znesek. Nekateri regulatorji lahko finančne določbe dopolnijo z drugimi določbami, katerih cilj je omejiti kopičenje obveznosti. Tak primer je zaračunavanje nevračljivih pristojbin za neaktivne zaloge, ki ga je uvedel energetski regulator v Alberti.