Na državni ravni obstajajo različni splošni okoljski skladi, ki so v teoriji ali praksi na voljo državam za reševanje okoljskih obveznosti v primeru neizpolnjevanja obveznosti s strani upravljavca. Ti skladi se lahko financirajo iz splošnih davkov ali dajatev, namenjenih onesnaževalnim praksam, imajo pa lahko tudi druge namene, kot je financiranje okoljskih pobud na splošno.
Ti se razlikujejo od finančnih določb v obliki ‘vzajemnega sklada ali združenja’, ki so veliko bolj ciljno usmerjeni instrumenti v smislu njihovega financiranja (s strani upravljavcev, ki imajo posebne obveznosti in odgovornosti) in njihove uporabe (na splošno le kot zasilna rešitev za reševanje neizpolnjevanja obveznosti s strani teh upravljavcev).
Te vrste splošnih okoljskih skladov tukaj niso dodatno obravnavane.
Na ravni EU je bil Solidarnostni sklad EU ustanovljen leta 2002 po hudih poplavah v Avstriji, Češki republiki, Franciji in Nemčiji. Osrednji namen sklada je omogočiti EU, da se hitro, učinkovito in prilagodljivo odzove [na večje naravne nesreče]. Z edino izjemo škode zaradi Prestige, sicer pa sklad ni zagotavljal in ne zagotavlja sredstev za nesreče, ki bi jih povzročil človek. Poleg tega Solidarnostni sklad EU ne zagotavlja sredstev, če je škoda zavarovljiva.
Komisija EU je leta 2013 objavila poročilo o študiji za preučitev izvedljivosti ustanovitve sklada za kritje okoljske odgovornosti in izgub zaradi industrijskih nesreč.